Praznovanje vseh svetih ima korenine v vzhodni Cerkvi, kjer so že v 4. stoletju spomladi, v povezavi z veliko nočjo, častili vse mučence. V Rimu so praznik prevzeli konec 6. stoletja, ko je papež Bonifacij IV. leta 610 posvetil tempelj Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem.
Misli o praznovanju vseh svetnikov – ne le mučencev – je dal jasen izraz papež Gregor III. (731–741), ki je v baziliki sv. Petra postavil kapelo v čast Kristusu, Mariji, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Papež Gregor IV. (827–844) je nato praznik iz 13. maja prenesel na 1. november in določil, da se obhaja po vsej Cerkvi.
Cerkev je praznik uvedla, ker se zaradi številnih svetnikov ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej. Na ta dan se posebej spominjamo tudi neštetih neznanih svetnikov – tistih, ki so živeli skrito, a zvesto, in katerih svetost je poznana le Bogu. Z Božjo pomočjo so v življenju ohranjali milost krsta in živeli v ljubezni.
Vsi sveti – praznik veselja in poguma
Praznik vseh svetih je praznik veselja, tolažbe in poguma. Spominja nas, da je pot svetosti odprta vsem, ki sledijo Kristusu in zvesto hodijo po poti blagrov. Svetniki so naši starejši bratje in sestre v veri, ki so »dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili« (2 Tim 4,7). S svojim zgledom nam kažejo pot do nebeške slave in nas podpirajo s svojo priprošnjo.
Na ta dan se zemeljska Cerkev v bogoslužju pridružuje nebeški in skupaj z njo slavi Gospoda, vir svetosti in večne slave:
»Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, našo domovino,
kjer te slavijo naši bratje in sestre v neizrekljivem veselju.«
Naj praznik vseh svetih okrepi naše zaupanje, da smo tudi mi poklicani k svetosti in večnemu občestvu z Bogom.
31
Okt
Okt